Moj sin Malik, vedel sem, da bo prišel ta dan
Vaš oddaljeni prvi letnik fakultete zaradi COVID-19 nam je dal več časa. Ampak zdaj je čas.
Malik, hvalim Gospoda zate, sin mojega veselja, čeprav že imam dva. Ni drugega, ki bi bil večji od tebe, moj mali fant, Malik ...
Dragi sin, prišel je čas. Zdi se, kot da sem včeraj prerezal tvojo popkovino in smo tistega petkovega marčevskega večera sprejeli tvoje mokro drobno rjavo telo na ta svet. Toda v resnici je minilo 19 let.
Vedel sem, da bo prišel ta dan. Vendar se tega nikoli nisem veselil. Vaš oddaljeni prvi letnik fakultete zaradi COVID-19 nam je dal več časa. Ampak zdaj je čas.
Poglobljeno politično poročanje, športne analize, recenzije zabave in kulturni komentarji.
Čas je, da zapustite dom in se podate na lastno pot. Čas je na nek način za slovo. Čas.
V teh letih so bili časi, ko sem si želel, da bi življenje imelo gumb za premor. Čeprav sem se vedno zavedal, kako hitro minevajo čas in letni časi, sem si prizadeval vpijati naše trenutke kot oče in sin.
Trenutki ... Da ti dam prvo frizuro, da ti jokaš za glavo. Da bi vam zapel našo posebno pesem iz časa, ko smo vas pripeljali domov iz bolnišnice.
Čas, ko sem se skrila tik pred tvojo spalnico, da bi videla, kako ti je kot otroku uspelo splezati iz postelje in se po komandosovskem slogu spustiti po stopnicah v družinsko sobo, kjer je tvoj nenadni videz prestrašil bejesus iz tvoje mame.
Časi, ko prebijete svojo vročino. O mojem prepotnem boju, da vstavim supozitorije, da bi vam olajšal kot otrok z zaprtjem (Nisi ga imel, lol).
Časi. Gledam, kako delaš prve korake in slišim tvoje prve besede. Videti, kako hodite pod kuhinjsko mizo ali se skrivate v omarah. Tek po našem dvorišču skozi mrzlo belo pršilo vrtne cevi.
Dvignem te na svoja ramena. te objemam. Poljubljati te. V vaš smeh in veselje vas vrže proti nebu.
Gledal sem vas pozno ponoči, ko ste spali, včasih klečal ob vaši postelji in molil zate. Zahvaljujem se Bogu, prosim za njegovo usmiljenje in milost vse dni svojega življenja in da mi dovoliš živeti dovolj dolgo, da te vzgajam.
Da izpolnim obljubo, ki sem jo dal kot fant: biti boljši moški od svojega biološkega očeta. Da razbijem prekletstvo brezočetovstva, ki ga je name prenesel tisti, ki me je zapustil pri štirih letih.
Kot tvoj oče sem si prizadeval biti veliko več. Pa vendar sem nepopolna. Poznaš veliko mojih pomanjkljivosti. Ne opravičujem se. Vedno sem bil iskren do tebe, morda za napako.
Naj moje napake in napake kot človeka ne postanejo tudi tvoje. Sin, bodi boljši človek. To je moje upanje in molitev za vas.
Ti si nežen, ljubeč, skrben sin. Občutljiv in prijazen, gospod. Pošten, iskren, sanjač in izvajalec. Darilo.
In ko se pripravljamo, da vas kot številne druge starše v tej sezoni odpeljemo na kolidž, vedite, da je moje srce prevzeto in oči napolnjene s solzami, ker sem navdušen, da sem priča, da se odpravljate na lastno življenjsko pot. ta del moje poti kot tvoj oče.
O, vedno bom tukaj zate, dokler imam dih in življenje. ne grem nikamor. ti si.
Zato na svojem potovanju nikoli ne pozabite, kdo in čigav si. Zaupajte Bogu, trdo delajte, delajte dobro in nikoli ne nehajte sanjati.
Vedno se zaščitite, ostanite skromni, nikoli ne obupajte in ne pozabite poklicati mame.
Ne pozabite tudi: ni pomembno, kar vas ljudje kličejo, temveč tisto, na kar se odgovarjate. Vaše ime je Malik (kralj, vladar) Jamal (lep). In imaš očeta, ki te ljubi in obožuje.
Malik, Malik, moj ponos in veselje, moj fantek. Malik, Malik, moj fantek, Malik.
Avtor@johnwfountain.com
Pošlji pisma na pisma@suntimes.com .
شریکول: