Letošnji dobitnik Zlate palme je simfonija moteče in temne norosti, ki ni podobna vsem, kar ste kdaj videli – in to mislim na dober način.
Šestkrat. Ne, mislim, da je bilo sedem. Ali morda celo osem.
Verjetno sem izgubil štetje, kolikokrat sem se želel obrniti stran od zaslona med gledanjem bizarnega, vznemirljivega, provokativnega in vznemirljivega Titana, simfonije moteče in temne norosti, ki ni podobna vsemu, kar ste kdaj videli – in to mislim v dober način, toda po tem boste morda imeli malo težav s spanjem.
Neon predstavlja film, ki ga je napisala in režirala Julia Ducournau. Ocenjeno z R (za močno nasilje in moteče gradivo, nazorno goloto, spolno vsebino in jezik). Trajanje: 104 minute. V francoščini z angleškimi podnapisi. Odpre se v četrtek v lokalnih gledališčih.
Dobitnik prestižne Zlate palme kot izjemen film na filmskem festivalu v Cannesu, Titan je zmagoslavje halucinogenih, erotičnih in nasilnih grozljivk, ki spreminjajo spol, scenaristke in režiserke Julie Ducournau. Na trenutke me je spomnil na psihološki triler Davida Cronenberga Crash iz leta 1996 in na film Under the Skin (2013) s Scarlett Johansson v glavni vlogi, vendar je to povsem izvirna zgodba, polna ustvarjalnosti in edinstveno čudnega pogleda. Mislim, kdaj ste nazadnje videli film o serijski morilki s tablico v glavi, ki ima spolne odnose z avtomobili in se izdaja za moškega, čeprav je noseča?
Zadržujem svoj primer, a vrnimo se na začetek.
V zaporedju prologa, ki določa nenavadni ton za to, kar se bo zgodilo, je najstnica na zadnjem sedežu avtomobila, ki se miga in nemiri ter oddaja zvoke kot vrtljiv motor, draži in odvrača očeta do točke, ko strmoglavi avto, in deklici mora v lobanjo vstaviti titanovo ploščo. Ko dekle odpustijo iz bolnišnice, je prva stvar, ki jo naredi, da se pripne do avta, da ga objame.
Dve desetletji naprej in deklica je zrasla v Alexio (Agathe Rousselle v nepozabno pekoči predstavi), ki svoje lase nosi na način, ki razkriva tisto titanovo ploščo, in deluje kot eksotična plesalka, ki nastopa na pokrovih mišičnih avtomobilov. ko se zadihani moški slikajo s svojimi pametnimi telefoni in jo po nastopu lovijo po avtograme. Samo ne dotikajte se je in se ne premikajte. En vztrajni oboževalec to poskusi in recimo, da ga do konca filma ne bomo videli.
S kinematografom Rubenom Impensom, ki ustvarja čudovite in strašljive, neonske podobe, nasičene z mokrim pločnikom-noir, Titane spremlja Alexio, ko izstopi iz tuša, se povzpne v napeljani cadillac in seksa. Sama. Ali z avtom. Ali kaj podobnega. Vemo le, da je zanosila, in mislimo, da je vse, kar pride iz Alexijine maternice, morda tako nezemeljsko, da si niti Rosemaryin dojenček ne bi želel igrati zmenka.
Alexia, ki jo poganjata jeza in nezaupanje ter vre od intenzivnosti, se poda na ubijalski pohod, poudarjen s prizorom, ki spominja na pokol v luksuzni hiši v Us. Potem postanejo stvari RES čudne, ko si Alexia obrije glavo, si podpluje obraz, si zaveže prsi in prevzame identiteto mladeniča po imenu Adrien, ki ga pogrešajo že od otroštva. Vincent Lindon je razodetje kot Vincent, mačo gasilec, ki sam sebe prepričuje, da je to res njegov sin, čeprav bi vsak, ki ni bloden in morda celo zmešan, videl drugače.
Kar se zgodi po tem, je najbolje prepustiti gledalcu, da odkrije. Dovolj je reči, da Titane postaja vse bolj čuden, temačen in vznemirljiv, ko scenarist in režiser Ducournau raziskuje drastične ukrepe, ki jih bodo nekateri sprejeli, da bi našli družbo in tolažbo.
Preverite svoj nabiralnik za pozdravno e-pošto.
E-naslov (obvezno) S prijavo se strinjate z našimi Obvestilo o zasebnosti in evropski uporabniki se strinjajo s politiko prenosa podatkov. Naročite seشریکول: