Ballhawks na Wrigley Fieldu ostane na preži
Izkušnje so še vedno enake, vendar so morali spremeniti svojo igro brez navijačev
Wrigleyville je to poletje videti drugače kot v preteklih letih. Običajno bi v urah pred popolno avgustovsko nočno igro videli vojske oboževalcev Cubsov, ki skačejo od Sluggersov do The Cubby Bear do Murphy's Bleachers, preden zberejo 40.000 globoko v Wrigley Field. Letos ne toliko.
Vendar pokukajte za tribune na levi strani do vogala avenije Waveland in Kenmore in ostaja znan prizor: ducat ljudi, raztresenih po križišču z rokavicami in travniki, z očmi, usmerjenimi proti vrhu stene v upanju, da bodo prvi opazili, kako pluje sveže zabijeno domačo žogo.
Pandemija je skrajšala sezono MLB in navijače preprečila Wrigleyju, a za preizkušene ballhawkse se rutina ni veliko spremenila, čeprav se zdaj izvaja z maskami: Objavite se na trening udarca približno tri ure prej na prvem igri, pozdravite redne in ulovite vse žoge, ki pridejo na vašo pot.
Sredi avgusta popoldne pred tekmo proti Brewersom je le ena žoga med treningom udarca prebila zid levega igrišča in se odbila na sredino križišča pri Wavelandu in Kenmoreju, preden je pristala v rokavi Kena Vangeloffa, a. 30-letni veteran ballhawkinga.
To je bila tretja žoga, ki jo je Vangeloff ujel v tej sezoni. Povedal je, da čeprav splošna izkušnja ostaja enaka, je koronavirus prinesel nekaj sprememb. Ni nikjer ni videti množice pešcev, ki se pred tekmo pomikajo po baru, nadomestijo jih več golih jastrebov, ki iščejo nov način za izkušnjo igre v sezoni, kot je še ni bilo.
Za starodobnike, kot je Vangeloff, pa je pandemija dala letošnji izkušnji ballhawkinga pridih nostalgije. Ker ni navijačev, ki bi zapolnili sedeže, ni bilo razloga, da bi policija na ulicah okoli Wrigleyja uvedla omejitve prometa na dan igre, ki so bile uvedene šele v zgodnjih 2000-ih. To je po Vangeloffu. To pomeni, da se bodo balhawki morda morali izmikati avtomobilom, ko so preganjali Homers, podobno kot so to počeli, ko so se klobasi, kot sta Mark McGwire in Sammy Sosa, izpodbijali iz parka.
Ne samo, da si moral skrbeti, da iščeš žogo in jo uloviš, paziti si moral na avtomobile, ki se vozijo sem ter tja, je dejal Vangeloff. To je torej v vse skupaj vrnilo element tveganja in nevarnosti ter zabave.
Rich Buhrke, ki se ukvarja z balhawkingom od leta 1959, ni opazil sprememb, ki so jih prinesle nove okoliščine, kot tiste, ki jih je v zadnjem desetletju uvedla družina Ricketts.
Niti blizu ni toliko žogic za bejzbol [leteče čez steno] z vso kramo, ki jo postavljajo. Dvignili so tribune in jih premaknili nazaj, nato so vse to postavili, je dejal Buhrke in široko pokazal proti soseski, v kateri so med drugim poleg igrišča zrasel hotel, zunanji trg in stanovanjska hiša. V preteklih letih.
Večina ballhawksov pogreša navijače, čeprav le zato, ker lahko ocenijo, kam bi lahko udarila domača žoga po reakciji množice na tribunah.
Noben navijači ne pomagajo ballhawku, je dejal Dave Davison, še en 30-letni veteran. Nekoč si lahko videl, kako je žoga prihajala iz igrišča, saj je bila le ograja z verižico. Zdaj čakate na reakcijo.
Jodi Swanson, na primer, je vesela, da se ballhawks kljub vsemu izteče. Čeprav sama ne preganja žoge, je mati samohranilka začela svojega sina spravljati v kot med tekmo v končnici mladičev 2015 in od takrat se vračata. Balhawks je njenemu fantu pripravila majice za vadbo in so mu v preteklosti celo pomagale pri domači nalogi iz matematike.
To je zelo zanimiva dinamika za opazovanje skozi leta, ščitijo drug drugega in so naravnost strelci, je dejal Swanson. To je res lepa stvar za gledanje. . . to je kot ‘’Field of Dreams’’, ko prideš do konca filma in dobiš občutek za staro baseball, ki ga pogrešaš. So stari baseball.
شریکول: